V četrtek, 7. junija 2001, je bilo v Osnovni šoli Frana Albrehta vsakoletno srečanje in tekmovanje osnovnošolskih raziskovalnih nalog občine Kamnik. Prireditev je lokalne narave in zajema osnovne šole kamniške občine ter je nekakšna kopija vseslovenskega tekmovanja Gibanje Znanost mladini. A žal slaba kopija...

Pomanjkljivost tekmovanja je v tem, da raziskovalne naloge niso razvrščene po področjih, ampak so vse v isti kategoriji. Tako si druga ob drugi stojijo bolezni ustne votline, onesnaženost reke Kamniške Bistrice in na primer kozolci.

Letos sta etnološko stroko predstavljali dve nalogi, in sicer Miza nam vzame več kot lopov in Kozolci v Podgorju pri Kamniku. Obe nalogi sta bili dobro zasnovani glede na to, da so ju izdelali osnovnošolci petega in sedmega razreda.

Prva naloga Miza nam vzame več kot lopov je obravnavala prehrano v mestu in na podeželju, učenci pa so izvedli tudi anketo v zvezi s prehrano sovrstnikov danes. V anketi so spraševali predvsem, kako pogosto na dan učenci uživajo sadje in zelenjava, kolikokrat na teden uživajo meso in mesne izdelke, kaj najraje pijejo ipd. Vas zanimajo rezultati? Kamniški osnovnošolci največkrat sadje in zelenjavo uživajo za malico, sledijo zajtrk (polovico manj), kosilo in večerja. Največ učencev mesne izdelke uživa enkrat tedensko, sledijo odgovori 2-krat, 0-krat, 3-krat in 4-krat. Od pijač največkrat pijejo vodo, sadni sok in čaj. Učenci so malo provokativno vprašali, kako so učenci zadovoljni s svojo težo in prišli do zanimivih rezultatov, še bolj zanimiva pa je bila argumentacija učenca, ki je predstavljal rezultate, saj je pripomnil, da je negativno mnenje o teži delno posledica pubertete informatorjev. Na koncu so še pripomnili, da so si v mestu sestavine za pripravo jedi večinoma kupovali v trgovinah, medtem ko so na podeželju pridelovali sami in si niso kupovali, ker ni bilo denarja in trgovin.

Druga naloga je obravnavala kozolce v Podgorju pri Kamniku. Avtor je popisal stanje in v fotografski aparat zajel vse stoječe kozolce v vasi, ki je sicer dolga štiri kilometre in s tem ena najdaljših vasi na Slovenskem. Tako je kartiral preko sto kozolcev in jih razdelil glede na tip (dvojni, enojni, vezani…). Na predlog prof. dr. Janeza Bogataja si je nato izbral kozolec, ki se mu je zdel najbolj zanimiv, in ga podrobno opisal. Prišel je do etnološko zelo zanimivih podatkov, predvsem prek intervjuja lastnice kozolca. Najbolj zanimive so bile zgodbe, povezane s kozolcem, od tega, da je iz tega kozolca leto in pol na mimoidoče ženske v poznih urah prežal spolno iztirjeni mladenič do tega, da so tod v času vojne za Slovenijo ležali pripadniki Teritorialne obrambe.

Toda nobena od omenjenih raziskovalnih nalog ni dosegla želenega rezultata oziroma rezultata, ki bi jima glede na kakovost izdelave pripadala. Zmagale so raziskovalne naloge o boleznih v ustni votlini pri otrocih, o nevarnih točkah na poti v šolo ter o onesnaženosti reke Kamniške Bistrice. Obe etnološki nalogi je namreč pod drobnogled ali bolje rečeno mikroskop vzela prof. biologinja na kamniški srednji šoli in podala "strokovno" mnenje. Kljub temu, da imamo v Kamniku kar nekaj etnološko izobraženih ljudi, med njimi prav gotovo najbolj poznana ga. Marjanca Klobčar. In naj tako poetično zaključim: "... le črve sodi naj biologinja."

BENJAMIN BEZEK

Objavljeno v: Kamniški občan, letnik 40, št. 12, 29. junij 2001, str. 11.