Božiču sledi praznik svetnika, ki bdi nad živino, predvsem nad konji. To je praznik svetega Štefana - štefanovo. Čaščenje svetnika se je ohranilo do danes v prinašanju votivnih figuric - izrezljanih lesenih figuric konjev ter ostalih domačih živali. Z zelo bogato tradicijo praznovanja štefanovega se lahko pohvalijo tudi v Nevljah pri Kamniku, ki ga mnogi bolje poznamo po najdbi okostja mamuta. Kdaj točno se je v prafari Nevlje začela šega prinašanja votivne figurice ne ve nihče. Gospa Marija Golob, rojena leta 1911, ena najstarejših farank, sklepa takole: "Če sem jaz stara 89 let, pa od kar pomnem, smo imeli to navado, potem mora biti stara več kot 100 let."

Na štefanovo se je celotna družina odpravila v cerkev k sveti maši. Pred cerkvijo sta bili postavljeni dve dolgi mizi, na njih pa peharji, polni lesenih votivnih figuric. Figurice so imele oblike krave, konja, prašiča, ovce; torej živali, katere so domačini imeli v svojih hlevih. Figurice sta vsa leta prodajala dva ključarja - Jerinov ata iz Hriba in Jakeljčev ata iz Nevelj. Cena zanje ni bila določena, vsak je dal po svoji zmožnosti. Nato je gospodar s figuricami šel okoli glavnega oltarja in se nazaj grede ustavil pred oltarjem svetega Štefana. Tu je odložil figurice ter zmolil kratko molitev za zdravje živine ter pomoč ob morebitni bolezni. Kasneje so figurice pred oltar nesli tudi ženske in otroci.

Ta ciklus se je ponavljal pri obeh nedeljskih mašah. Figurice so se lahko prodajale samo pred in po sveti maši, med mašo pa prodaje ni bilo. V cerkev sta gospodar in njegova žena nesla tudi žakelj soli, katero je duhovnik pri obredu blagoslovil in s katero so nato doma krmili živali. Drugih stvari se ni nosilo blagosloviti.

Da je bilo prinašanje votivnih figuric med ljudmi resnično živ pojav in je imelo velik pomen potrjuje dejstvo, da so v neveljsko faro hodili moliti za živino tudi kmetje in živinorejci iz sosednjih far in vasi, predvsem iz Križa, Komende, Podgorja, Stranj, Stahovice in Tuhinjske doline, kjer te šege niso poznali. Na štefanovo so v cerkev v Nevljah prišli peti tudi različni pevski zbori od blizu in daleč. "Toliko ljudi je bilo, da se človek tudi do zraven ni mogel preriniti," se tistih časov spominja gospa Marija. Torej je bila to neke vrste turistična atrakcija, saj je privabljala ne samo domačine, ampak tudi ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Pred cerkvijo je stala tudi posoda z blagoslovljeno vodo, katero so ljudje poimenovali kar Štefanova voda. Vsak gospodar jo je nekaj vzel s seboj domov, kjer je nato pokropil živino, gospodarsko poslopje ter polja, na katerih je rasla krma za živali oziroma na kateri so živali opravljale težja fizična dela. Ponekod so s to vodo živino tudi napojili.

Štefanovo je imelo tudi nek združevalni pomen, lahko bi celo rekli, da je bil neke vrste družinski praznik. Štefanovo v Nevljah je s svojo atraktivnostjo privabljalo tudi sorodnike Neveljčanov, ki so se po maši odpravili k njim na obisk in tako se je praznovanje praznika iz cerkve in izpred nje preneslo po domovih. Hrano so pripravile gospodinje v času, ko je gospodar opravljal že prej omenjeni blagoslov gospodarskih objektov in živine.

Tako kot mnogo ljudskih šeg, navad in običajev v današnjem času tone v pozabo, tudi prinašanje votivnih figuric izgublja na veljavi. Najlepši primer za to je navedel neveljski župnik: "V zakristiji imamo kar osem škatel lesenih figuric, vendar smo letos izbrali le tri, pa še teh je bilo preveč". Upadanje zanimanja za praznik so opazili tudi pri družini Golob. Vzrokov zato je prav gotovo več. Prvi vzrok je sprememba naselja in gospodarskih panog v njem. Naselje je danes skoraj povezano s Kamnikom. Ljudje so zaposleni predvsem v sekundarnih in terciarnih panogah v bližnjem Kamniku, Domžalah in Ljubljani. Pravih kmetov je ostalo zelo malo, večinoma so tu polkmetje, ki opoldne delajo v tovarni oziroma podjetju v mestu, popoldne pa skrbijo za kmetijo. Vendar je tudi polkmetov tu vedno manj. In če človek nima več živine, tudi ne čuti potrebe, da bi odkupil živalske figure in jih postavil pred oltar ter molil. Drugi vzrok pa lahko najdemo v sodobni družbi, v kateri so se uveljavile nove norme in nove življenjske smernice. Slovenci, predvsem mladina, se vse premalo zavedamo, kako bogato je naše kulturno izročilo.

Praznovanje praznika se je do danes nekoliko spremenilo. Če so včasih k sveti maši odšle celotne družine, se je sedaj število močno zmanjšalo. Navadno gresta k maši le gospodar in njegova žena ter najmlajši otroci, tisti malo starejši pa ostanejo doma oziroma gredo k maši drugam. Blagoslavljanje soli in škropljenje gospodarskih poslopij in živine z blagoslovljeno vodo še vedno ostajata zanimiv in tudi živ ritual. Spremenil se je tudi potek priprošnje. Gospodar odkupi figure, daruje nekaj denarja (leta 1999 je večina darovala 1000 SIT, denar pa se nato porabi za potrebe fare - pomoč ostarelim in pomoči potrebnim, obnovitvena dela na objektu, ogrevanje in ostali stroški bivanja), nato pa jih odnese pred oltar, kjer stoji miza, pogrnjena z vinsko-rdečim prtom. Z obhodi okoli glavnega oltarja so prenehali, ko so postavili še daritveni oltar in je duhovnik med mašo z obrazom obrnjen proti ljudem.

V neveljski fari tudi ni več ključavničarjev, ki bi prodajali votivne figurice, zato so njihovo opravilo prevzeli mlajši farani. Vendar pa le ni vse tako črno, kot bi se mogoče zdelo bralcu ob prebiranju tega prispevka. Med bogato kolekcijo figuric sem opazil tudi izstopajoče bele ovčke, ki niso bile lesene, temveč plastične. V preteklosti je bilo ovčereje v Nevljah in okolici veliko, nato pa je za nekaj časa zamrla. Pred leti se je zopet uveljavila med ljudmi in leta 1996 je moral župnik Anton Fajdiga ovčke dokupiti. V zadnjem času pa se uveljavlja tudi reja koz, katere bi prav tako bilo potrebno še dokupiti in s tem obogatiti zbirko živali.

Še nekaj se je spremenilo v praznovanju štefanovega. Kot sem že omenil, so na ta dan v faro prišli tudi sorodniki od blizu in daleč, tako da so domačini imeli veliko obiskov, kar pa danes močno pogrešajo. Tako gre za verižno reakcijo in členi, ki so soodvisni eden od drugega, gredo narazen, Slovenci pa s tem izgubljamo še enega izmed starodavnih običajev.

BENJAMIN BEZEK

Objavljeno v: Šegavec, študijsko leto 1999/2000, št. 2, junij 2000, str. 6-7.

Site Meter