Čas pred božičem imenuje Cerkev advent, kar latinsko pomeni prihod. Prvič se v dokumentih priprava na božič omenja v 6. stoletju, in sicer na najstarejši znani način – s postom. Ljudje so se vzdržali uživanja mesa in mesnih izdelkov tri dni v tednu – ponedeljek, sredo in petek. Ženitovanj v tem času ni bilo, prav tako ne petja in veseljačenja. Sicer pa adventni čas obsega štiri nedelje, včasih pa jih je bilo celo pet. Spominjal naj bi na štiri tisočletja od Adama do Kristusa. Advent pa je tudi čas zunanje priprave na božič. Tako so moški v večerih izdelovali jaslice. Sprva so jih izdelovali iz lesa, potem pa je razširitev papirja izpodrinila to obrt. Spodobi se in stara navada je, da se za velike praznike v hiši in okoli nje vse počisti.
Da je velika noč največji krščanski praznik, bi naj vedel vsak kristjan. Vendar pa je po priljubljenosti prav gotovo na prvem mestu božič. Božič je spomin na Kristusovo rojstvo. Prvi kristjani ga niso obhajali kot praznik, zanimanje za Odrešenikovo poreklo se je pričelo šele v 2. stoletju. Prvič se praznovanje omenja v Aleksandriji (Egipt) okoli leta 215. Strokovnjaki si še danes niso enotni, kdaj naj bi bil Jezus resnično rojen. Rimljani so bili prepričani, da se je Jezus rodil na isti dan, kot je umrl. Slovenski etnolog Damjan J. Ovsec ugotavlja, da naj bi bil Jezus rojen v mesecu marcu. Enotni pa so si v tem, da ni bil rojen 25. decembra in da je bil na konec koledarskega leta praznik prestavljen naknadno. Čar mrtve narave je tudi čas mrtvih. Tedaj naj bi bil "svet odprt – mundus patet". V tem času, takšna je bila vera, po svetu gomazi strahov, vsi duhovi prihajajo na dan. Svet se pogreza v temo, saj so dnevi čedalje krajši in noči vedno daljše. Cerkev se je zoperstavila vsemu temu poganskemu verovanju in postavila praznik Kristusovega rojstva v december ter s tem prinesla luč človeštvu.
|  Jaslice, izdelane iz naravnih materialov - figurice so iz volne.
 Vsako leto tudi v kamniški dekaniji domove obiščejo sveti trije kralji.
|
|