Čas pred božičem imenuje Cerkev advent, kar latinsko pomeni prihod. Prvič se v dokumentih priprava na božič omenja v 6. stoletju, in sicer na najstarejši znani način – s postom. Ljudje so se vzdržali uživanja mesa in mesnih izdelkov tri dni v tednu – ponedeljek, sredo in petek. Ženitovanj v tem času ni bilo, prav tako ne petja in veseljačenja. Sicer pa adventni čas obsega štiri nedelje, včasih pa jih je bilo celo pet. Spominjal naj bi na štiri tisočletja od Adama do Kristusa. Advent pa je tudi čas zunanje priprave na božič. Tako so moški v večerih izdelovali jaslice. Sprva so jih izdelovali iz lesa, potem pa je razširitev papirja izpodrinila to obrt. Spodobi se in stara navada je, da se za velike praznike v hiši in okoli nje vse počisti.

Da je velika noč največji krščanski praznik, bi naj vedel vsak kristjan. Vendar pa je po priljubljenosti prav gotovo na prvem mestu božič. Božič je spomin na Kristusovo rojstvo. Prvi kristjani ga niso obhajali kot praznik, zanimanje za Odrešenikovo poreklo se je pričelo šele v 2. stoletju. Prvič se praznovanje omenja v Aleksandriji (Egipt) okoli leta 215. Strokovnjaki si še danes niso enotni, kdaj naj bi bil Jezus resnično rojen. Rimljani so bili prepričani, da se je Jezus rodil na isti dan, kot je umrl. Slovenski etnolog Damjan J. Ovsec ugotavlja, da naj bi bil Jezus rojen v mesecu marcu. Enotni pa so si v tem, da ni bil rojen 25. decembra in da je bil na konec koledarskega leta praznik prestavljen naknadno. Čar mrtve narave je tudi čas mrtvih. Tedaj naj bi bil "svet odprt – mundus patet". V tem času, takšna je bila vera, po svetu gomazi strahov, vsi duhovi prihajajo na dan. Svet se pogreza v temo, saj so dnevi čedalje krajši in noči vedno daljše. Cerkev se je zoperstavila vsemu temu poganskemu verovanju in postavila praznik Kristusovega rojstva v december ter s tem prinesla luč človeštvu.

Jaslice, izdelane iz naravnih materialov - figurice so iz volne.


Vsako leto tudi v kamniški dekaniji domove obiščejo sveti trije kralji.



Božič je bil od nekdaj družinski praznik. V adventnem času naj bi se vsaj ob nedeljskih večerih družina zbrala okoli adventnega venčka, prižgala svečko na njem in nekaj zmolila ali zapela božično pesem. Prižiganje luči je simbolično in kaže na to, da je Kristusov prihod vedno bližji. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več. Za otroke pa je prav gotovo najbolj zanimivo postavljanje jaslic. Jaslice so plastična upodobitev prizora Kristusovega rojstva v panoramsko oblikovani pokrajini. Namen takšnega postavljanja prizorov je ljudem v pomoč pri pobožnem premišljevanju Kristusovega rojstva. Prve jaslice so postavili jezuiti leta 1560 v kolegiju v Coimbri na Portugalskem, prve cerkvene jaslice pa so bile postavljene leta 1562 v Pragi. Leta 1644 so se prvič pojavile jaslice tudi na Slovenskem, in sicer v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Jaslice so hitro postale priljubljene pri ljudeh in pričeli so jih postavljati tudi doma. Danes lahko jaslice srečamo že skoraj v vsakem domu, vsaki cerkvi, ponekod celo v izložbenih oknih trgovin in prodajaln. Vedno več pa je tudi prireditev s postavitvijo živih jaslic. Izdelovanje jaslic je bilo zelo priljubljeno med slovenskim prebivalstvom. Jaslice so mojstri izdelovali iz lesa, gline, v zadnjem času tudi iz medu, piškotov, kruha, porcelana.

K praznovanju božiča prav gotovo spada tudi obisk svete maše, bodisi je to polnočnica na sveti večer ali pa katero od bogoslužij na sam božič, in blagoslovitev doma. Prenašanje kadila, škropljenje z blagoslovljeno vodo in prižiganje luči pomeni v krščanstvu nov čas, ki je nastopil s Kristusom. Pri obredu naj sodelujejo vsi domači. Hišni gospodar naj vzame posodico z žerjavico in nanjo natrosi kadilo. Blagoslovljena voda se škropi z vejico božičnega drevesa. Med obhodom družina moli rožni venec ali poje božične pesmi. Enak obred se ponovi na silvestrski večer in na večer pred svetimi tremi kralji (6. januar).

Tudi na Kamniškem v zvezi z božičem ljudje poznajo različna verovanja. Tako fantje na sveti večer ne bi smeli hoditi "k dekletom v vas". Tako naj bi kmalu po vojni neki fant iz Tunjic šel na sveti večer k dekletu v Podgorje. Ko se je okoli polnoči vračal domov, je pri Medvedovem mostu zagledal kočijo, ki se je peljala po potoku navzdol. Pa ni bilo ne konjev in ne kočijaža, kar sama se je peljala. Fant tistega večera ni slišal niti tunjiških zvonov niti videl polnočnice, samo domov je tekel in se za peč usedel. Na Markovem pa nekateri verujejo, da se na sveti večer vidi za leto naprej. Tako je leta 1930 šel nek gospodar okrog hiše in pogledal skozi okno v sobo, kjer so bili zbrani domači; in videl je ženo, kako je ležala na parah. Žena je v tistem letu resnično umrla.

Če ljudje na božič ostajajo doma in je to praznik, ki se ga ne sme motiti z obiski, je Štefanovo (26. december) namenjeno ravno temu. Svetega Štefana Cerkev slavi kot prvega mučenika. Pri oznanjevanju Kristusovega nauka je bil tako uspešen, da si je pridobil sovražnike pri Judih, ki so ga usmrtili s kamenjanjem. Sv. Štefan je postal zavetnik konj in živine sploh. Tudi na Kamniškem, natančneje v Nevljah, imamo bogato dediščino šeg in navad, povezanih s Štefanovim. Kdaj točno se je v prafari Nevlje začela šega, da se na Štefanovo v cerkev prinašajo votivne figurice, ne ve nihče. Na Štefanovo se družina odpravila v cerkev k sveti maši. Pred cerkvijo sta postavljeni dve dolgi mizi, na njih pa polno lesenih votivnih figuric. Figurice imajo oblike krave, konja, prašiča, ovce; torej živali, katere imajo domačini v svojih hlevih. Figurice prodaja kateri od faranov. Cena zanje ni določena, vsak daruje po svoji zmožnosti, čeprav je nekako nepisano pravilo takšno, da več kot vzameš figuric, več denarja daruješ. Nato gre gospodar s figuricami pred glavni oltar, kjer odloži figurice ter zmolil kratko molitev za zdravje živine ter pomoč ob morebitni bolezni. Tako kot mnogo ljudskih šeg, navad in običajev v današnjem času tone v pozabo, tudi prinašanje votivnih figuric izgublja na veljavi. Najlepši primer za to je navedel neveljski župnik: "V zakristiji imamo kar osem škatel lesenih figuric, vendar smo preteklo leto izbrali le tri, pa še teh je bilo preveč".

Naj čisto na koncu potrkam še na zavest otrok, ki so upanje, da bodo to bogato mero božično-novoletnih šeg in navad prenesli na svoje potomce. Otroci, bodite iznajdljivi. 28. decembra je Dan nedolžnih otročičev. To je dan, ko lahko vi sami pripravite praznik. Dan poprej si priskrbite palico, ni pomembno, katerega drevesa. Zjutraj vstanite pred starši in jih za budnico nekajkrat potolcite po zadnjici, zraven pa glasno govorite: nedolžni otročiči, nedolžni otročiči. Na ta dan se namreč spominjamo vseh nedolžnih otrok - novorojencev, ki jih je dal kralj Herod pobiti v želji, da bi pokončal prerokovanega kralja – Jezusa. Vendar pa ne pozabite: starši se vam morajo na nek način odkupiti, bodisi s sladkarijami, sadjem ali kakšnim tolarjem. Seveda pa ne pričakujte odkupnine za zelo boleče udarce – bodite nežni.


BENJAMIN BEZEK


Objavljeno v: Kamniški občan, letnik 39, št. 22, 20.12.2000, str. 8.