Simbol življenja
Postelja ni samo pripomoček za počitek, spanje. Postelja je polje akcije, najpomembnejših fizioloških dejavnosti v človekovem življenju. Guy de Maupassant, francoski pisatelj, jo ima za "simbol življenja". Zakaj?
Postelja je "celo naše življenje: na njej se rodimo, na njej se ljubimo, na njej umremo…" Najpomembnejše v človekovem življenju se dogaja v postelji. Mimogrede, v muzejih zelo pomnimo prav znamenite postelje slavnih osebnosti: zlata postelja faraona Tutankamona pred tri in pol tisoč leti do recimo postelje Winstona Churchilla, s katere je med drugo svetovno vojno narekoval povelja, pomembna za zavezniško zmago nad fašizmom in raznih kraljevskih postelj vladarjev, skozi katere so šle številne ljubice. In česa se največkrat ob pogledu na (tako) posteljo? Na ljubezen in spolnost.
Postelja je ljubezenska arena, čeprav se lahko ljubimo na kateremkoli mestu. Postelja je nekako neizbežna. S spolno strastjo nabita mladina se ljubi po parkih in gozdičkih ali na zadnjih sedežih avtomobilov, vendar vseeno težijo, da bi čimprej prišli do svoje postelje. Tudi ko nekoliko pojenjajo strasti, telo teži k temu, da se spusti v vodoraven položaj. Poleg večje kondicije za opravljanje spolnega odnosa stoje v naravi obstaja nevarnost, da se zadnjica lepše polovice ožuli na zemlji ali zbode s trnom, da si moški oguli kolena in umaže hlače, da ne govorimo o še kakšnem policaju ali tretjem spolno izkrivljenem človeku. Postelja tako postane edini izhod za vhod v ljubezensko spolne odnose.
Kraljestvo za posteljo
Kontrola ljubezenskih navad še vedno sili ljudi, da se skrivajo med stenami, če si želijo "tistih reči". Postelja tako ostaja ljubezenski oder, kjer se en in isti ritual odvija v številnih variantah. Ni večje nesreče dveh zaljubljenih, ki obupno krožita po mestnih ulicah brez možnosti, da na primerni postelji iztreseta svoje občutke. Kraljestvo dam za posteljo, bi vzkliknil takšen žrebec - samo če bi imel za hotelsko sobo.
Mitologija postelje
Rojstva in smrti ne povezujemo več s posteljo, ker se reducira na bolnico. Dandanes se takšna postelja nekoga slavnega ne more pokazati; to je lahko ginekološka miza, skozi katero je šlo na tisoče žensk; ali pa je to ležišče v šok sobi, na katerem umirajo tako anonimneži kot slavni. Kar se tega tiče, postelja izgublja svojo mističnost. Ostale so samo še ljubezenski ležalniki, zakonska postelja ali pa skromne spalnice v študentskih domovih, ko se "cimer" ali "cimra" naveličano sprehaja pod oknom, pa hotelske sobe, ki so podobne vlačugarskim...
Posteljna uniforma
Nespodobnost je del človeške narave. Vsi mi smo "napravljeni" na "nespodoben" način, ne glede na to, ali sta naša stvarnika nosila debele spalne srajce ali pa bila naga.
Tudi to je del mitologije, kaj kdo obleče oziroma sleče ob vstopu v posteljo. Verjetno so naši davni predniki spali bolj ali manj nagi, takšni, kot jih je ustvarila narava. Ko pa so se začeli oblačiti, ko se je začela celo razvijati moda, je postalo jasno, da dnevna obleka ni primerna za v posteljo. Posteljne uniforme so šele novejšega datuma. Najprej so srednjeveški predniki odhajali v posteljo, ko so slekli zgornja oblačila. Potem je nastala navada, da spijo nagi. Šele prodor modernega dojemanja, puritanstvo, je nadelo ljudem posteljne uniforme. Zračnejše tkanine so potem zamenjale debele pižame. Sledile so prosojne srajčke, čeprav mnogi moški še kar ostajajo v progastih oblekah viktorijanskega tipa.
Marsikakšna pa je vse odvrgla, bolj ali manj po zgledu Marilyn Monroe, ki je v posteljo hodila odeta v samo nekaj kapljic parfuma "Chanel 5". Preveč je hrepenela po postelji...
 |  |  |