Z vrnitvijo poslancev s počitnic in s ponovnim začetkom dela parlamenta ter vseh državnih teles se pričenja novo politično leto. Vendar le-to ne bo enako dosedanjim. Novembra 2002 se bo dokončno od funkcije predsednika države poslovil Milan Kučan. In lahko uporabimo besede ameriškega predsednika Georgea W. Busha ob nedavnih terorističnih napadih na ZDA, da "nič ne bo več tako, kot je bilo." Poskušajmo nekoliko analizirati dogajanje in bodimo nekoliko preroški ter poskušajmo napovedati potek dogajanja v prihodnosti.

Torej, predsedniku Milanu Kučanu, ki ga nekateri kujejo v zvezde in ga imajo za neke vrste božanstvo, drugi pa v njem vidijo človeka, ki ima v svojih rokah vse niti in se v državi praktično nič ne zgodi brez njegove vednosti oziroma odobritve, poteče zadnji mandat predsednika države. Ob tem se tako analitikom kot tudi navadnim državljanom zastavlja več vprašanj. Verjetno je prvo vprašanje, kdo ga bo nasledil. Nekateri pravijo, da bo to sedanji predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, politično desno usmerjeni prebivalci bi na njegovem mestu radi videli katerega od opozicijskih veljakov, na primer Andreja Bajuka ali pa Janeza Janšo.

Da bi dr. Janez Drnovšek kandidiral za predsednika države, se mi ne zdi ravno najbolj smiselno. S tem bi premier samo izgubil, kajti sedanja funkcija mu prinaša bistveno večjo moč in vpliv. Funkcija predsednika države je, kot mnogokrat ugotavljajo analitiki, bolj ali manj protakloranega značaja. Mogoče se bo kaj na tem mestu premaknilo že to jesen oziroma v začetku prihodnjega leta, kajti vemo, da v parlamentu oblikujejo spremembe ustave, med katerimi je tudi nekaj členov, ki dajejo predsedniku države bistveno večja pooblastila in moč. Drugi vzrok za njegov neodhod na predsedniško mesto je ta, da bi njegov odhod z vodilnega mesta predsednika stranke LDS pomenil kup problemov v stranki, o čemer bom spregovoril malo kasneje. In nenazadnje ne smemo pozabiti na zdravstvene težave dr. Drnovška, ki so se pričeli pred približno dvema letoma. V javnosti se je slišalo celo, da ima premier raka. Vprašljiva je bila njegova kandidatura na lanskih državnozborskih volitvah, za katero se je naposled odločil verjetno bolj po hudih pritiskih s strani lastne stranke kakor pa zaradi svoje volje in dobrega zdravstvenega stanja. S prihodom na oblast se je seveda zanimanje za njegovo bolezen zaradi "političnih" vzrokov močno zmanjšalo. A čez naravo se ne da in gospod Drnovšek je poskrbel za neobičajno promocijo dneva varovanja srca in ožilja, saj naj bi se prav na ta dan začele težave z njegovim srcem, zaradi česar so ga prepeljali v Klični center v Ljubljani. Vzrokov, zakaj ne bi kandidiral na predsedniških volitvah, je dovolj.

Če ne Drnovšek, kdo pa bo potem kandidiral? Glede na dosedanje družbeno-politično delovanje lahko pričakujemo kandidaturo katerega od provokativnih poslancev, ki radi vzbujajo pozornost v javnosti s svojimi izjavami in dejanji ter s tem skrbijo za svojo promocijo. Med temi bi bil lahko, na primer, Zmago Jelinčič – Plemeniti. Še vedno tudi ni pozabljeno ime nekdanjega prvega moža Banke Slovenije, gospoda Franceta Arharja, ki bi ga utegnila predlagati koalicijska SLS+SKD. Gospod Arhar ima kar veliko podporo javnosti, kar se dostikrat pokaže v javnomnenjskih raziskavah naših tako imenovanih "neodvisnih" časopisnih medijih. Koalicija Slovenija bo verjetno predlagala skupnega kandidata, ZLSD pa tudi, če lahko sklepamo po dogajanju znotraj vladajoče koalicije, kjer že nekaj časa vrejo nasprotja med LDS in nekdanjimi komunisti, katerim imajo prvi marsikaj za očitati.

Zanimivo bo tudi dogajanje v samih strankah po tako imenovanem "zgodovinskem novembru 2002". Če Drnovšek res odide na mesto predsednika države, kdo ga bo nasledil na vodilnem mestu trenutno najbolj priljubljene stranke? Boj za njegovo nasledstvo naj bi se že začel, s tem pa naraščajo tudi trenja znotraj stranke LDS. Vedeti moramo, da v njej delujejo ljudje, ki so na oblasti tako ali drugače že dobro desetletje. Pri tem boju je potrebno biti pozoren zlasti na imena, kot so Anton Rop, sedanji podpredsednik vlade in finančni minister, pa Dimitrij Rupel, zunanji minister, minister za evropske zadeve Igor Bavčar, v boj bi se lahko vmešal tudi Jelko Kacin. Predvsem prvemu dajejo mnogi največ možnosti za nadaljevanje mita dr. Drnovška, saj se je do sedaj izkazal za zelo lojalnega Drnovškovega sodelavca. Pravijo, da se je v zadnjem času močno spremenil, poleg tega mu zelo ustreza, kadar Drnovška ni in lahko on vodi sestanke vlade.

Drugo, prav tako pomembno vprašanje, ki se zastavlja mnogim, je bodoča funkcija predsednika Kučana. Možno je, da se bosta premier in predsednik samo zamenjala na teh dveh funkcijah, torej lahko Kučana pričakujemo na čelu parlamenta. Seveda pa je to najmanj verjetna poteza. Iz dobro obveščenih virov blizu kabinetu predsednika je slišati namige, da naj bi bil Milan Kučan naveličan vsega, kar se dogaja na političnem odru Slovenije in se namerava umakniti iz politike ter se posvetiti svojim vnukom. Zanimiva pa je tudi izjava dr. Bernarda Nežmaha v reviji Mladina: "Naravna pot trikratnega državnega predsednika gospoda Milana Kučana vodi na mesto generalnega direktorja multinacionalke Mercator." Če ste se nekateri ob tej izjavi nasmehnili, vas moram opozoriti na dvoje. Prvo je to, da je bil prav predsednik Kučan tisti, ki je z določenimi ukrepi omogočil močan vzpon Mercatorja in njegovo nadvladje nad konkurenco v državi. Drugo pa je dejstvo, da se je v večini postkomunističnih držav nekdanja vladajoča nomenklatura sicer umaknila s političnega prizorišča, a prevzela vodilne gospodarske panoge v državi, s čimer so pridobili gospodarsko moč, za katero pa tudi vemo, kaj pomeni.

In nenazadnje je tu tudi sindrom ljubljanske županje Vike Potočnik. V kolikor Milan Kučan ne bi uspel pridobiti za kandidaturo za svojega naslednika dr. Drnovška, utegne za to predlagati Viko Potočnik. Le-ta je bila vseskozi zagovornica vladajoče elite, za seboj ima tudi podobne beograjske izkušnje. In konec koncev se je njena predvolilna kampanja že začela. Sicer najprej z dokaj nepriljubljenimi "lisičkami", toda v zadnjem času jo videvamo na velikih panojih ob cestah in v središčih mest. Plakati naj bi bili namenjeni oglaševanju časopisa Večer, vendar je nenavadno, da se na njih izpostavljajo politiki; nekaj povsem normalnega je, da na njih nastopajo znani glasbeniki, športniki, televizijski in radijski voditelji… Če pa vemo, da ima gospod Kučan močan vpliv v omejeni časopisni hiši, lahko domnevamo, da s jo je že izbral za svojo naslednico.

Torej, politično leto, v katerega stopamo, bo polno napetosti, priprav na lokalne in predsedniške volitve, obstaja celo možnost razpada vladajoče koalicije in razpis predčasnih parlamentarnih volitev. "Bomo videli," je rekel slepec in šel svojo pot.

Avtor: Benjamin Bezek, 22. oktober 2001.


Site Meter